Frano Kršinić se je rodil v Lumbardi, na otoku Korčuli, 24. 7. 1897 v kamnoseški in kočarski družini. V Korčuli je 1912. leta opravil klesarski tečaj, ter se na jesen vpisal v kiparsko-klesarsko srednjo šolo v Horicah (Češka). Pri Q. Kocianu si pridobi dobro kiparsko znanje in se 1916., takoj po končani šoli, vpiše na Umetniško akademijo v Pragi, kjer študira dve leti pri J. V. Myslbeku, potem pa pri J. Štursi.

V domovino se vrne 1920. leta, kjer dela kot samostojni umetnik v Zagrebu in Zemunu, iskajoč svojo pot med socijalno tematiko in salonsko skulpturo. Od 1924. leta naprej je v Zagrebu, kjer dobi mesto profesorja na Umetniški akademiji.

Že pri koncu dvajsetih let oblikuje svoj izraz in se oddaljuje od Meštrovićevske patetike in art-dekoa. Iz zelo plodnega razdobja do sredine tridesetih let, po prepoznatljivosti stila in kiparski čistoti se iskazujejo dela lirskih tem in mehkih linij v zaprti obliki: Prebujanje (1926.), Dijana (1926.), Pri kopanju (1928.), Frulaš (1928.), Pri branju (1929.), Negovalka rož (1934.), Plesalka (1934.). Pogosto dela v lesu, ustvarjajoč nežne reljefe in tople akte, za kar dobiva nagrade na izložbah v Parizu 1925. in Barceloni 1929. Ob tem ostane blizek temam domačega kraja, ter 1931. modelira reljefe Ribiči in Ribiška pesem, kar pozneje nadaljuje v večih varijantah domnevno postavljenih Ribičev.

Kršinić se v svojh srednjih letih posveča finem klesanju ženskih aktov in materinskih motivov v marmorju, katere izvaja v številnih varijacijah: Po kopanju, Mati doji otroka, Premišljevanje, Pleti me, pleti, mamica. Pri štiridesetih letih modelira svojo najbolj karakteristično kompozicijo Materina igra.

Izdelal je kakih deset večjih javnih spomenikov: Eugen Kumičić (Zagreb, 1934.), Don Frane Bulić (Zagreb, 1935.), Kralj Aleksandar (Sušak, 1935.), Kralj Petar (Sarajevo, 1938.), Vstreljeni (Zagreb, 1951.), Vstaja (Sisak, 1954.), Nikola Tesla (Beograd, 1955.), Žrtvam fašizma (Addis Abeba, skupaj z Augustinčićem 1955.), Tito (Užice, 1960.), Emanuel Vidović (Split, 1963.), ter še več manjših kipov in nadgrobnih spomenikov, med katerimi je tudi njegov najboljši portret - Ante Starčević (1941.).

Od 1947. vodi postdiplomsko delavnico z titulo majstorja kiparja, 1948. pa je izbran za rednega člana HAZU (Hrvaška akademija znanosti in umetnosti). Učiteljsko dolžnost je obnašal do 1967. in vzgojil številne hrvaške in inozemne kiparje.

V zadnjih desetletljih svojega dela modelira številne varijante motivov deklic in aktov, reduciranih in popolnjenih oblik, ter ih kleše v manjših formatih, dosegajoč vrhunec svojega izraza z mehkoto klesanja v marmorju (Zaskrbljenost, Sončenje, Počivanje, Deklica, Speta, Prebujanje, Meditacija). Z aktivnim delom je preneha 1975. po težji bolezni, ter 1. 1. 1982. umre v Zagrebu.

Za življenja je izlagal samostojno v Zagrebu (1921, 1929, 1932, 1968.), Beogradu (1922, 1924, 1962, 1968.), Karlovcu (1969) in Dubrovniku (1971.) ter na skupnih izložbah doma in v tujini. Večina najbolj pomembnih del se nahaja v domačih in inozemih galerijah, številna manjša dela pa tudi v privatnih zbirkah.

Trajno zvest figurativnem izrazu klasičnih proporcij, Kršinić je pomembno vplival na svojo sredino in ustvaril antologijska dela hrvaške skulpture. Materina igra, Meditacija in Kopalka pripadajo samemu vrhu evropskega figurativnega kiparstva dvajsetega stoletja, izkazujoč se z lepoto linije, mehkoto volumena in čvrstoto kompozicije.